Čas mineva, ure in tedne prešteva,
me po levi in desni prehiteva
in če ustvari se zmeda -
pobegnem! Me več ne
razjeda.
Jaz se ne dam, na polno živim,
prezaposlen, nič ne skrbim.
Iščem izzive, ustvarjam hobije,
ker tako premagujem svoje fobije.
Polno zatopljen v svoje početje,
pozabljam, zamujam majsko cvetje,
preslišim in ignoriram pojoče ptice,
ki mi na krilih nosijo ljubezni klice.
Sem odvisen, a ne vem od česa,
je skrito v meni, daleč od očesa,
daleč od radovednih pogledov,
a silno željeno usnjenih trosedov.
Na zunaj srečen, kar tudi priznam.
Sem poln energije, vedno zagnan.
Tujec sam sebi, v ogledalu in duši,
le sanje namignejo to, kar me muči.
Ne razumem ničesar, nimam te šole,
razumeti sanje in vse svoje more.
Si utvare delam, sam sebe varam,
saj beliti glave s tem si ne maram.
Ko prišel bo čas, da masko snamem,
storil bom to, tam nekje na samem.
Daleč od pogledov in znanih ljudi
ker tam vedno sva sama, le jaz in ti.
Takrat bom pokleknil, račune položil
dolgove poplačal in solze potočil.
V opomin, da sem napako napravil,
času dal prednost, nase pozabil.
