Pomladna

Pomladna

Kdo si, 

TI z angelskim nasmehom?

Lepotica,

z elegantnim korakom,

z božanskim telesom 

in šarmantnim glasom?

Zakaj

me mučiš z lepoto svojo?

Skrivnostna,

zaradi tebe komaj spim,

sanjam podobo tvojo

in ob misli nate se zbudim.

Kako

naj preženem te iz sanj?

Prečudovita,

zaradi tebe nič ni več enako,

le bolj nor iz dneva v dan,

nor nate, princeska z napako.

skozi tunel

Ti Meglica,

ki te nosi sem in tja.

Jaz in ti

skupaj eno sva.

Sva svetloba,

skupaj vse in hkrati nič.

Sva vesolje

in sva nepomemben kič.

Skupaj srečna

v drami in komediji,

večna zveza

v strahu in tragediji.

Nepojmljiva

sva midva - ti in jaz?

Sva le drobec,

najin prostor, tuji čas!

Ti si veter,

čutna, a nevidna.

Jaz le prah,

materija morbidna.

Ko odideš

spet doma boš slavljena.

Jaz ostanem

reč presneta in pozabljena.

Ptica

Sedem sekund

Bila je ptica,

ptica, ki ne leti.

Bila je ptica,

ptica, ki beži.

In bila je ptica,

ki ni gnezdila,

ni ji mar gnezdo,

boji se okvira.

Sedela je na vrhu,

gledala v globino,

iskala je resnico,

našla je plitvino.

Lovila je smisel,

iskala je besede,

iskala sebe,

opravičilo svoje bede.

Ona ne beži,

ni ptica neleteča.

Saj vendar leti,

utvara ta boleča.

Krila je razprla,

v globino se pognala,

pltivino je zgrešila,

pogubo je spoznala.

Tukaj je smisel,

čisto spodaj je kraj.

Edinih nepopravljivih

sedem sekund nazaj.

lost without you

Kam izginil z ustnic je smehljaj,

kam se skril tvojih je oči sijaj?

Kje zdaj tvoje nežne so roke,

kdo ti zjutraj božal bo lase?

Še zadnjič se v slovo nasmej,

me z očmi iskrivimi poglej,

naj v objemu tvojem spet zaspim,

saj le pramen las ostal bo v spomin.

Repetition

Repetition

Tema, noč, tišina -

ena sama bolečina!

Glej! Še luna čist‘ je siva

kot, da b‘la bi česa kriva.

Pa ni kriva siva luna,

niti tiha, temna noč.

Daljina zdaj je kriva,

ker odnesla me je proč.

Danes vsak na svoji strani

vsak svoj prav in ego brani.

In noben od naju ne prizna,

da na plečih svojih greh ima.

Ponosa ti ne znaš požreti,

jaz pa karme ne zakleti

in zato brez peska v oči -

adijo, zbogom - več te ni!

Greška

Čas mineva, ure in tedne prešteva,

me po levi in desni prehiteva

in če ustvari se zmeda -

pobegnem!  Me več ne razjeda.

Jaz se ne dam, na polno živim,

prezaposlen, nič ne skrbim.

Iščem izzive, ustvarjam hobije,

ker tako premagujem svoje fobije.

Polno zatopljen v svoje početje,

pozabljam, zamujam majsko cvetje,

preslišim in ignoriram pojoče ptice,

ki mi na krilih nosijo ljubezni klice.

Sem odvisen, a ne vem od česa,

je skrito v meni, daleč od očesa,

daleč od radovednih pogledov,

a silno željeno usnjenih trosedov.

Na zunaj srečen, kar tudi priznam.

Sem poln energije, vedno zagnan.

Tujec sam sebi, v ogledalu in duši,

le sanje namignejo to, kar me muči.

Ne razumem ničesar, nimam te šole,

razumeti sanje in vse svoje more.

Si utvare delam, sam sebe varam,

saj beliti glave s tem si ne maram.

Ko prišel bo čas, da masko snamem,

storil bom to, tam nekje na samem.

Daleč od pogledov in znanih ljudi

ker tam vedno sva sama, le jaz in ti.

Takrat bom pokleknil, račune položil

dolgove poplačal in solze potočil.

V opomin, da sem napako napravil,

času dal prednost, nase pozabil.

tabula rasa

Sladka bolečina,

glasna tišina,

me vabi in odbija
grešna belina.

Neznosne so sanje,

res preklet kamen,

v temne kotanje

naj odnese te plamen.

Šamanka z goré

že gorijo grmade,

ugrabljeno srce

za legendo pozabe.

In izginula belina

je grehe zakrila,

bo cvetove pognala,

svobodo odkrila.